Lekcija 2.5

NASLOV

Magične bolezni

DATUM ODDAJE DOMAČE NALOGE

11.02.2018

Vedno ponavljamo, kako zelo se čarovniki in čarovnice razlikujemo od bunkljev, sploh kar se tiče zdravstvenih težav. Ne znamo in pravzaprav niti ne moremo razumeti srčnih infarktov in možganskih kapi, kaj šele, da bi se obremenjevali z zlomljenimi kostmi ali avto-imunskimi boleznimi kot je AIDS. Toda vsaka trditev zasluži trdne dokaze in to je tisto, čemur se bomo posvečali danes. Končno bomo namreč obrazložili, zakaj smo toliko bolj odporni na raznorazna obolenja in okužbe.

Uradna definicija čarovniškega zdravja;
»Vsak čarovnik ali čarovnica ima zaradi prirojenega magičnega polja v svoji DNK moč, da odpravi oziroma razveljavi vsa bolezenska stanja, katerih izvor pripisujemo 'običajni' naravi, ne more pa se na enak način boriti proti 'magični' naravi.«

To pomeni, da lahko čarovnik ali čarovnica sicer dobi vsako bolezen, ki jo ima tudi navaden bunkelj (pljučnica, prehlad, arterioskleroza...), vendar lahko vsako tako stanje tudi uspešno pozdravi (navadno s pomočjo zdravilca, včasih pa se naš organizem z boleznijo spopade kar sam in strokovna pomoč sploh ni potrebna).

Primer je denimo pik običajnega škorpijona, ki je precej strupena žival bunkeljskega sveta in lahko ubije človeka v nekaj minutah. Čarovniki in čarovnice imamo, kot smo povedali že nič kolikokrat, močnejši in nekoliko drugačen metabolizem kot naši bunkeljski bratranci, zato tovrsten strup na nas nikoli ne bi deloval smrtno. Počutili bi se sicer malce neprijetno, toda obisk zdravilca in požirek pravega napoja kasneje bi bili spet zdravi kot dren. A stvar se obrne, če bi nas pičila mantikora, ena najnevarnejših magičnih zveri, ki jih pozna naša skupnost. En vbodljaj njenega žela, pa čeprav še tako majhen, in smrt bi bila takojšnja. Tukaj ne bi moglo pomagati niti 100 zdravilcev. Proti 'magični naravi' smo dostikrat povsem nemočni.

Podoben oziroma več ali manj identičen princip poznamo tudi pri zlomih in ostalih fizičnih poškodbah. Kadar so vzroki zloma padci z metel ali fizično pretepanje, lahko kosti popravimo in zacelimo v nekaj minutah. Če pa sta zlom ali poškodba posledica magičnega dejanja - prekletstva, odbitih urokov in podobnega - pa ima lahko to za čarovnika običajno resne, trajne ali celo smrtno nevarne posledice.

Slavni auror Norruč Nerga je imel leseno nogo in magično oko prav zato, ker sta bila izvirnika trajno poškodovana v eni izmed čarobnih bitk in ju noben zdravilec ni mogel več popraviti. Poznamo tudi tragične primere neozdravljivo duševno bolnih čarovnic in čarovnikov z zaprtega oddelka Janusa Thickeya. Primere, ki jih je mučenje z uroki temne magije pognalo v blaznost in jim za vedno odvzelo pravico dostojnega življenja. Tudi globoke brazgotine oseb, ki trpijo za likantropijo in se med preobrazbo samo-poškodujejo, se nikoli ne zacelijo.

Pravzaprav lahko po temeljitem premisleku ugotovimo, da niti nismo tako zelo neranljivi, kot bi si lahko predstavljali. Res je, ne moremo podleči odpovedi srčne mišice ali kostnemu raku, a ker smo čarobni in v mnogo ozirih v primerjavi z bunklji že skoraj vsemogočni, narava pa je pravična, je za nas ustvarila tudi hujše sovražnike. In prav zato bomo danes spoznali 3 dokaj neprijetna bolezenska stanja, lastna zgolj in samo magičnemu občestvu, natančneje čarovnikom in čarovnicam.

Zmajske koze

Zmajske koze so potencialno smrtna, sicer pa izredno nalezljiva in po vsem svetu razširjena bolezen, ki prizadene čarovnike in čarovnice. Prenaša se kapljično po zraku ali z neposrednim stikom. Večja obolevnost je značilna za pozne zimske in zgodnje spomladanske mesece, najbolj ogroženi predstavniki pa so starejši čarovniki in čarovnice, ki bolezni zelo velikokrat tudi podležejo.

Simptomi se začnejo 7 do 14 dni po okužbi. Pri starejših otrocih in odraslih se pojavi blag glavobol, zmerna vročina in občutek utrujenosti. Najznačilnejši simptom bolezni je mehurčast izpuščaj, ki se pojavi okoli 12 do 24 ur po prvih simptomih. Izpuščaj je niz rdečkastih peg, ki se po nekaj urah spremenijo v srbeče mehurčke, napolnjene s tekočino, pojavi pa se tudi zelo dolgotrajen zelenkast nadih kože.

Primeri lažje oblike zmajskih koz, navadno prisotni pri otrocih, se kažejo v vijolično-zelenem kožnem izpuščaju med prsti na nogah, pri kihanju pa osebku iz nosnic frčijo tudi svetle iskre.

Zmajske koze so, pri sicer zdravih otrocih, praviloma lahka bolezen. Težji potek se pričakuje, če zboli nosečnica ali novorojenček ter predvsem pri starejših bolnikih. Najpogostejši zaplet predstavljajo dodatne bakterijske okužbe kože in podkožja, ki so posledica praskanja, zato je zdravljenje usmerjeno predvsem v preprečevanje srbenja, in pa zelena obarvanost kože, ki je lahko v hudih primerih tudi permanentna. Vsekakor je torej nujno potreben konstanten zdravilski nadzor.

Zdravilci za zdravljenje predpisujejo protisredstvo za zmajske koze, ki ga je iznašla Gunhilda Gorsemoorska in je edino zdravilo za obolenje, ki ima dokazano pravilno delovanje. Svetuje se tudi, da se bolnemu osebku postriže nohte na rokah, da se prepreči praskanje, odsvetujejo pa se kopanje in raznorazni obkladki; vlažna toplota namreč še vzpodbuja nastajanje novih izpuščajev.

Po nekaj dneh se mehurčki posušijo in nastanejo kraste. Prve kožne spremembe opazimo na glavi (izpuščaj se pojavi tudi po lasišču), po trupu in nazadnje po udih. Približno 15. dan prenehajo nastajati novi izpuščaji, 20. dan je večina prekritih s krastico in v manj kot 30. dneh skoraj popolnoma izginejo. Zelenkasta obarvanost pa je nekoliko trdovratnejša in izgine šele po dobrih dveh mesecih od okužbe. Tisti, ki preboli zmajske koze, ostane imun vse življenje.

Zanimivo je, da so se prvi primerki okužbe pojavili pri čarovnikih, ki so intenzivno preučevali Perujske kačjezobe, zato lahko predvidevamo, da so povzročitelji virusa prav predstavniki te zmajske vrste.

Glivični ožig

Glivični ožig je strašansko nalezljiva čarovniška bolezen, ki jo povzročajo okužene glivice. Prenaša se z direktnim stikom in je zelo dolgotrajna, saj lahko zaradi nje bolnik ostane privezan na posteljo tudi več dolgih mesecev.

Večina glivičnih okužb je zelo trdovratnih, zato je pomembno, da jih čimprej odkrijemo in strokovno zdravimo. Simptomi se pojavijo že nekaj ur po sami okužbi in so zelo specifični, kar pomeni, da so lastni samo tej bolezni in nam torej ne dajejo izgovora za zapoznelo ukrepanje.

Obolelim za glivičnim ožigom se po celem telesu najprej pojavijo okrogli izpuščaji rožnate barve, ki se v naslednjih urah spremenijo v različno velike mehurje in bule škrlatne barve. Ti mehurji in bule so zelo agresivni do naše kože in skoraj vedno po končanem zdravljenju za seboj puščajo brazgotine, ki so lahko zelo neprijetne na pogled.

O tem, da je bolezen že zelo napredovala, priča tudi počasna izguba oziroma nesposobnost govora, ki na koncu spominja zgolj še na ječanje, saj se glivični ožig razširi po celotnem telesu, tudi po jeziku.

Obstaja tudi hujša različica glivičnega ožiga, ki je zelo redka, povzroča pa hudo zmedo in v ekstremnih primerih tudi izgubo spomina.

Ker se bolezen prenaša z neposrednim stikom, je seveda odsvetovano kakršnokoli dotikanje. V preteklosti je bilo že veliko primerov, ko so starši svoje obolele otroke preprosto izpisali iz šol, dokler ti niso popolnoma okrevali.

Glivični ožig se zdravi z večmesečnim zaporednim uživanjem cele kopice specialističnih napojev, ki zavirajo razmnoževanje glivic oziroma uničujejo njihove ekosisteme, in jih je potrebno jemati oralno. Poleg tega pa je potrebna tudi zunanja kura, ki jo opravijo zdravilci tako, da bolnika okopajo v pulveriziranem pesku, ki ga najdemo samo v puščavi Namib in je enkraten izsuševalec kože.

Obstaja nekaj stoletij stara vraža oziroma način zdravljenja glivičnega ožiga, ki pa ne drži vode in naj bi bila pravzaprav interna šala zdravilcev oddelka za virusna obolenja Svetega Munga. Vzeti naj bi bilo treba jetrca dveh zaljubljenih krastač, si jih tesno povezati okoli grla, nato pa ob polni luni gol stati v velikem sodu jeguljih oči.

Škrofulgoboza

Škrofulgoboza ali skrofula vratu je akutna okužba ene ali več vratnih bezgavk, pogosto posledica okužbe z bakterijami, virusi, glivami in paraziti, ki jih prenašajo nekateri eksotični domači ljubljenčki (čivkonori, grundlji, lajevci, opikwaki) v osnovi pa je to pravzaprav magična oblika zunaj pljučne tuberkuloze.

Značilni simptomi za bolezen so močna bolečina, občutljivost in precej povečane bezgavke na vratu. Pri nekaterih okužbah se vname tudi koža nad bezgavko, kar lahko povzroči celulitis. Nastanejo lahko ognojki in če se koža predre, vsebina izteka. Pogosta je tudi vročina.

Vzrok bolezni se odkrije na podlagi podatkov, ki jih da bolnik (anamneza) in pregleda. Če s tem vzroka zdravilci ne odkrijejo, je treba del bezgavke odvzeti (biopsija) in podrobneje pregledati. Velikokrat se primeri tudi, da čarovnica ali čarovnik ne pove po pravici, kakšnega domačega ljubljenčka ima, saj so nekateri eksoti prepovedani s strani Ministrstva za čaranje, zato se lahko zdravljenje nevarno zavleče, ali pa je neprimerno in oseba lahko tudi izgubi življenje.

Zdravljenje je sicer v večini usmerjeno v zdravljenje vzroka in je ponavadi izkustveno (empirično). Odvisno od osumljenega povzročitelja, se lahko daje antibiotike, antifungike ali antiparazitike, samo bolečino pa lahko olajšajo tudi topli in mokri obkladki.

S pravočasnim in pravilnim zdravljenjem je okrevanje dobro, vendar pa lahko bezgavke ostanejo trajno povečane (a ne bolijo).

DOMAČA NALOGA

Za domačo nalogo si boste izmislili še eno čarovniško bolezen in jo predstavili na podoben način, kot smo predelali te pri pouku. Se pravi; dodali boste en splošen opis, glavne lastnosti in značilnosti, simptome, zdravljenje in morebitne posledice.

Držite se pravil za pisanje domačih nalog, predvsem pa bodite nadvse izvirni!