Kdaj in kako so nastali prvi čarobni napoji, je pravzaprav nemogoče določiti, saj so se kakršnikoli magični zapisi iz pradavnine, če so sploh obstajali, že davno izgubili. Lahko pa, na podlagi bunkeljskih pričanj in arhivskih zgodb, z gotovostjo trdimo, da je bila umetnost varjenja čarobnih zvarkov že od samega začetka stalnica v življenju vsakega čarovnika.

 

Čarovniki so nastali zaradi genskih permutacij na dvojni vijačnici DNK in na njenih nukleotidnih baznih parih, prvič pa se čarovništvo kot tako v bunkeljskih zapisih pojavi nekje med 3200 do 3000 let p.n.š., ko se je v starem Egiptu začela formirati civilizirana družba, ki so ji kasneje poveljevale mogočne faraonske dinastije. Zapisi govorijo o vaških zdravilcih, ki so s preprostimi pomadami in zaklinjanjem zdravili nekatere oblike kožnih obolenj, s posebnimi praški in toniki odpravljali akutne bolečine ter s seboj v lesenih zabojih tovorili velike količine majhnih, z voskom začepljenih glinenih posodic, v katerih so bili tekoči pripravki vseh barv in vonjev.

 

Predvidevamo lahko, da je od prvega čarovnika pa do zdravilcev, ki jih omenjajo stari egipčanski hieroglifi minilo več sto let če ne že tisočletje, saj se primitivna ljudstva niso znala hitro razvijati in je bilo za razumevanje nečesa tako drastičnega, kot so bile magične moči, potrebno veliko časa.

 

Naslednji, ki so omenjali že višje razvite čarodeje in pripovedovali o brbotajočih kotlih, strupenih in omamnih izparinah ter vplivu čarodejev na telo in um ljudi, so bili babilonci, zapisi pa so se začeli pojavljati nekje med leti 1800 in 1700 p.n.š., v času vladavine šestega amoritskega vladarja Hammurabija in njegovih potomcev.

 

Tako egipčani kot babilonci so bili izredno vraževerna ljudstva, ki so v čarovništvo zelo trdno verjela. In čeprav so si velikokrat zagotavljali usluge čarobnih mož in žena - vladarji so se pogostokrat obkrožali tudi z vedeževalci in magi, da bi pridobili strateško prednost pred sovražniki v vojaških spopadih - pa je vedno obstajal tudi nepojmljiv strah pred neznanim in nerazumljenim. Čarovniki in čarovnice so bili namreč od nekdaj v manjšini, in čeprav so s svojimi močmi v večini pomagali navadnemu ljudstvu, so se v vseh tisočletjih njihove prisotnosti pojavljali tudi dvomi, strahovi in sovraštvo, ki se je, kot vsi vemo, navsezadnje razplamtelo v velikanski ogenj prav v času srednjega veka.

 

V 15. stoletju je bilo čarovništvo namreč že nekaj stoletij razvito do stopnje na kateri je danes, in je vse svoje znanje in izkušnje samo še poglabljalo in povečevalo. Medtem pa je evropsko bunkeljsko ljudstvo brezupno utonilo v temni vek, ki mu je vladala požrešna duhovščina oprta na krščansko religijo. Katoliki, protestanti in sekularisti so z močnim vplivom, ki so ga imeli nad ozkoglednimi in neumnimi ljudmi, vanje prenesli teror in grozo pred čarovništvom, ki so ga predstavljali kot najhujšo obliko zla, ga povezovali s satanizmom in ga nasploh prikazovali kot večno pogubo.

Začele so se obtožbe, nečloveška sojenja in še bolj grozni preizkusi ter usmrtitve. Pojavila se je celo knjiga z naslovom Malleus Maleficarum oziroma Kladivo čarovnic, ki je vsebovala napotke in postopke prepoznavanja ter kaznovanja čarovnic in čarovnikov. Zagotovo najbolj žalosten aspekt preganjanja, pa je bilo dejstvo, da so pravzaprav ujeli zelo malo pravih čarovnic in čarovnikov, ki so bili s svojo magijo varni pred gotovo smrtjo, na grmadah pa je tako zgorelo tisoče žensk in moških, ki so bili pravzaprav nedolžni.